Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. In ker ljudje iz takih in drugačnih razlogov od
pamtiveka hodijo po jamah, so tudi take ali drugačne nesreče z lažjimi ali težjimi
posledicami stalne spremljevalke zahajanja v podzemlje. Na srečo se dogodijo redko, pa
vendar … Prva znana prav jamarska nesreča na naših tleh se je dogodila našemu prvemu
znanemu jamarju Janezu Vajkardu Valvasorju. Med stikanjem po jamah v okolici Peč v
Moravški dolini, ko je nabiral okamnine, t. i. »kačje jezike«, mu je ugasnila luč, in ker je ni
mogel ponovno prižgati, se je v popolni temi tipaje priplazil nazaj na beli dan.
Predvidevamo, da se je to zgodilo okoli leta 1660 ali par let prej.
Rivalstvo med jamarskimi društvi je leta 1894 pripeljalo do menda največje jamarske
reševalne akcije doslej. V jami Lurgrotte pri Semriachu v bližini Gradca na Štajerskem je
naraščajoča voda 29. aprila zaprla izhod raziskovalni ekipi sedmih jamarjev. Stekla je
obsežna reševalna akcija, ki je trajala do 7. maja, v njej pa je sodelovalo nekaj sto
delavcev, vojakov, rudarjev, jamarjev in drugih, med njimi tudi »naš« znameniti jamar
Viljem Putick, ki je za svoj prispevek pri reševanju od tedanjih avstrijskih oblasti prejel
zlati križec s krono. Podrobnosti o tem reševanju so objavljene v Naših jamah št. 47, str.
118–172.
Nesreča v jami Duboki do pri Njeguših v Črni gori, ki so jo raziskovali slovenski jamarji,
je spodbudila spoznanje, da je tudi v Sloveniji nujno treba ustanoviti ustrezno
opremljeno in izurjeno reševalno skupino. Prvi dokument v zvezi z ustanovitvijo
Reševalne skupine pri Društvu za raziskovanje jam Slovenije (tako se je takrat imenovalo
današnje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana) nosi datum 1. avgust 1959. Gre za
Začasni poslovnik za izvedbo akcij Reševalne skupine DZRJS. Na srečo se je ohranil
seznam članov te skupine: dr. Uroš Tršan (načelnik), dr. Ivan Gams (namestnik), Miran
Marussig, Tomaž Planina, prof. Jurij Kunaver, France Velkovrh, Peter Habič, Srečko
Logar, Pavle Štefančič, dr. Boris Sket, Jože Štirn, Andrej Baraga, Kazimir Drašler in
Martin Štefančič. Skupaj 14 članov, večinoma sama eminentna imena slovenske jamarije!
Leta 1962 so se slovenski jamarji na pobudo Društva za raziskovanje jam Slovenije
združili v Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Zaradi tedanje zakonodaje naziv zveza
ni bil mogoč, je pa imelo to novo društvo vsekakor značaj zveze (preimenovanje v
Jamarsko zvezo Slovenije se je zgodilo deset let kasneje, leta 1972). Vse komisije, ki so
delovale v prvotnem DZRJS (kataster, knjižnica, tehnična komisija, reševalna skupina
…), so postale zvezne inštitucije z vsem inventarjem, članstvom in opremo, ki je bila
prenesena na novo društvo kot nekakšna dota oziroma prispevek prvotnega DZRJS
novonastali zvezi (glej Ivan Gams: Prispevki k zgodovini slovenske jamarske organizacije
1962–1965, Naše jame št. 25, str. 100). Tako je seveda tudi Reševalna skupina postala del
zveze, leta 1963 pa je poleg ljubljanskega dobila še reševalni center v Postojni. V
tričlanskem vodstvu sta bila poleg načelnika še vodji reševalnih centrov.
Po kirurgu, alpinistu in jamarju dr. Urošu Tršanu (ponesrečil se je med plezarijo v
Travniku leta 1969, glej Naše jame št. 11, nekrolog) je po nekaterih zapisih vodenje
Reševalne skupine prevzel Miran Marussig, potem Janez Ileršič – Ile, sledila sta Jožko
Pirnat–Jozl (1972–75) in Zvonimir Korenčan. Vmes se je pojavilo tudi ime dr. Tomaža
Jančigaja, vendar njegova vloga ni povsem jasna. Tako je leta med 1964 in 1984 prekrila
tančica pozabe, saj se glavni akterji tedanjih dogodkov pri Reševalni skupini spominjajo le
megleno ali pa sploh ne. Zapisanega pa tudi ni kdove koliko.
V nekem smislu prelomno (zlasti finančno) je bilo leto 1983. Tedaj je v Ljubljani potekala
obsežna reševalna vaja Golovec ’83. Tedanjemu predsedniku JZS Vidu Kregarju in
»ajzenponarju« Iztoku Trčku, ki je bil tedaj v službi v bližini štaba za civilno zaščito, je
uspelo v vajo vključiti tudi jamarje, ki so prikazali spuščanje ponesrečencev v nosilih z
ene od stolpnic na Roški ulici v Ljubljani. Umetniški vtis te predstavitve na prisotno
vsejugoslovansko civilnozaščitniško elito je bil tolikšen, da posledice nosimo še
dandanašnji.
Materialna baza se je torej začela krepiti, tako da so slovenski jamarski reševalci pričakali
eno od najobsežnejših jamarskih reševanj v svetovnem merilu relativno dobro
pripravljeni. Sredi januarja 1990 se je v Črnelskem breznu na Rombonu na globini 1050
metrov poškodoval italijanski jamar Mario Bianchetti. Z roko v mavcu in s pomočjo
jamarjev reševalcev je sam dosegel površje, pač pa se je med tem reševanjem na globini
1030 metrov dogodila še ena nesreča, in sicer je skalna luska padla na reševalca
Massimiliana Puntarja. Ta je poškodbam žal podlegel. Reševanje je potekalo od 14. do
januarja, sodelovalo je okoli 50 slovenskih in okoli 100 italijanskih reševalcev ter trije
helikopterji, vodila pa sta ga Igor Potočnik in Sergio D’ambrosio. Ta nesreča je
pripomogla, da je bilo jamarsko reševanje prepoznano kot ena najtežjih vrst tehničnega
reševanja. Bila je tudi povod za uspešen zaključek pogovorov s takratnim Sekretariatom
za ljudsko obrambo za začetek državnega sofinanciranja JRS.
Pred že omenjenim Igorjem Potočnikom (skupino je vodil od 1988 do 1996), je bil vodja
Marko Paternu (1984–1988), po njem pa Igor Benko (1996–1998). Sledila sta Jurij
Jakofčič –Jaka (1998–1999) in Aleš Lajovic (1999–2000), potem pa zopet Jurij Jakofčič
–Jaka (2000–2006). Zadnja leta so bili na čelu JRS Aleš Stražar (2006–2008), Janko
Marinšek (2008–2010), Rajko Bračič (2010–2013) in Walter Zakrajšek (2014–).
Aleš Lajovic
