Čar neznanega
Oče je v naši stari hiši v klet hodil s svetilko. Klet je bila vlažna, brez oken in električne
napeljave, z milijon nametanimi odsluženimi predmeti. In vedno znova je kaj potreboval od
tam. Kot otrok sem se kleti neizmerno bal, tam so strašile temne pošasti. Niti z očetom
nisem hotel dol! Vsakič, ko sem zaslišal škripet starih presušenih vrat, sem se zdrznil od
strahu. A me je vseeno mamilo, neizmerno mamilo. Pokukati, kaj je tam. Kaj je v temi.
Nekega dne sem zato s šklepetajočimi se zobmi odločno vzel svetilko. In z manj odločnim
korakom stopil na prvo razmajano leseno stopnico …
Za vse nas, ki se nam po žilah še vedno pretaka vsaj približno topla kri, podzemni svet
pomeni čar neznanega. Vznemirjenje pri odkrivanju novega.
Ko vstopim v podzemlje, vstopim v labirinten svet. Z ozkimi potmi in tesnimi prehodi,
osvetljen le s sojem moje svetilke. Vhod v podzemno jamo. Majhen, včasih večji. To je vhod
v popolnoma, ampak res popolnoma drug svet. Drugačen. V njem sem prepuščen samemu
sebi in zanesljivim tovarišem. Skrbi ostanejo na površju …
Tema. Blato. Mraz. Voda, včasih led. Padajoče kamenje. Odvisen zgolj od svojih telesnih in
duševnih sposobnosti.
Bom zlezel skozi ožino? Bom odkril novo dvorano? Se mi bo uspelo spustiti na dno? Kje je
dno? Kaj me čaka tam? Se bo jama na dnu odprla z ogromnimi dvoranami, skozi katere teče
voda? Ali pa se bo nenadoma, enostavno povsem neugledno zaprla in je niti najmanj ne bo
brigalo, da sem za to, da sem prišel do sem, porabil nešteto ur nepredstavljivih naporov?!
Včasih naletim na kakšno res prelepo dvorano, ovešeno z raznovrstnimi kapniškimi okraski
vseh oblik, barv in velikosti, ki so za svojo rast potrebovali milijone let. Odkritje takšne
dvorane je že samo po sebi dovolj velika nagrada za trud. Za vsakogar! No, skoraj za
vsakogar. Jaz se ne ustavim za dolgo, da bi užival ob pogledu na čudeže naravne arhitekture.
Kmalu spet rinem naprej. Samo naprej in še kar naprej. Dokler bo šlo!
Zakaj? Zakaj? Pametni gredo med alpiniste. Splezaš na goro, kjer za nagrado dobiš prelep
razgled. Na sončku spiješ pivo, nato počasi odstopicljaš v dolino. Domov.
Ko dosežem konec jame, je pred mano še pol poti. Pot navzgor. Glavni napori me šele
čakajo.
Zakaj torej jame in ne gore?
Ker gore so že vse preplezane. Vrhovi osvojeni. Vse puščave prepešačene. Vse reke in morja
prepluti. Vsak košček planeta izmerjen in postavljen na zemljevid. Fotografiran na Google
Earth …
Hočete odkriti še neodkrito in ne želite pod zemljo? Noben problem! Izstrelite se v vesolje
ali potopite v globoke oceane …
Ampak jamarstvo je še nekaj več!
Jamarstvo je šport. Je avantura. Je znanstveno raziskovanje. Je prijateljstvo in tovarištvo.
Zabava. Nepopisno matranje in še bolj nepopisen užitek.
Je eno redkih dejavnosti, za katere lahko rečem, da sem bil tam, kamor pred mano človeška
noga še ni stopila! Odtis škornja v blatu bo prvi moj …
Kaj najdem v jamah? Poleg blata ter čudovitih in nepopisnih izdelkov narave, ustvarjenih v
milijonih letih? Pa vode, še več vode ter velikih dvoran in grozljivo ozkih, klavstrofobičnih
prehodov? Čudnih živali in še bolj čudnih ljudi? Še kje drugje lahko vidite izobraženo, lepo
žensko z manikiranimi nohti, pod katerimi je strnjeno blato? Z lepo urejeno pričesko z
modnimi blatnimi prameni?!
V jamah najdemo sebe. Kakršni v resnici smo …
Je nevarno? Verjetno je. No, seveda je. Jamarskih raziskav se ne da opravljati izza pisalne
mize. Ali v laboratoriju. Odkrivanje podzemskega sveta je prav specifična dejavnost.
Potrebne so dobre telesne zmogljivosti ter obvladanje vrvne in alpinistične tehnike. Pa
urejena in pospravljena glava. Če hočeš odkrivati, raziskovati, dokumentirati in varovati jame,
kar je osnovni namen jamarstva, moraš biti osredotočen. In izurjen. Izkušnje pomagajo.
Potem so nesreče manj verjetne.
Si potreboval deset ur, da si povsem premočen, obtolčen, podhlajen, lačen in skorajda
obnemogel zaradi nečloveških naporov prišel do konca jame? Ki ne kaže več nobenega
znamenja možnega nadaljevanja? Še več ur boš umiral na poti proti površju! Še bolj moker in
lačen in obtolčen ter izčrpan boš! A ko boš končno pokukal na svež zrak, ponavadi ob
kakšni nemogoči nočni uri, boš bentil, se jezil? Mogoče malo. A ko se preoblečeš in na ogenj
vržeš klobaso, se malce ogreješ in spočiješ, že razmišljaš o novih izzivih. Morda te že kmalu
spet pokliče še neodkrita globina. Kjer boš lahko preskusil sebe in svoje tovariše. Pod zemljo
namreč ni ne zavisti ne nasprotovanj. Ni hinavščine in privoščljivosti. Ni direktorja v
mercedesu in fizikalca v ponošenih čevljih! Smo samo jamarji …
Spustil sem se v klet. Iz strahu se je razvila radovednost. Iz radovednosti je zrasla strast. In
strast je postala način življenja. Dajem, ne da bi spraševal, kaj bom imel od tega. Dajem, ker
vem, da nekdo potrebuje. In dajem ne zato, ker bom nekoč morda potreboval jaz, saj vem,
da bom dobil ne glede na to, ali zdaj dajem ali ne …
Pelji človeka v turistično jamo in mu bo zagotovo všeč. V prihodnjih letih bo z nostalgičnim
vzdihljajem večkrat pokukal v album s fotografijami.
A pripelji človeka med jamarje. Če je iz pravega testa, mu boš vzbudil strast. Strast, ki bo
trajala leta in leta. Da bo rinil pod zemljo, v vedno nove in nove jame. Težje ko bo, bolj ko
bo naporno, bolj ko bo na robu zmožnosti, raje bo rinil!
Ja, naredi iz človeka jamarja in jamar bo ostal! Za vse življenje …
Damijan Šinigoj