Jamarska zveza Slovenije - JZS

Pred leti me je med listanjem različnih jamarskih publikacij prešinilo, da pravzaprav ne vemo, koliko ljudi se je doslej ukvarjalo z raziskovanjem slovenskih jam in krasa; zdelo se mi je, da ne prav veliko. Skušal sem torej združiti vse meni znane podatke. Seznam sem zaključil z letom 1972, ko je bila na Občnem zboru Društva za raziskovanje jam Slovenije v Kozini sprejeta odločitev o preimenovanju tega društva v Jamarsko zvezo Slovenije. Seznam je precej daljši, kot sem pričakoval, številka 1576 pa precej impozantna. Najstarejši znani jamar v pravem pomenu besede na naših tleh je seveda Janez Vajkard Valvasor, najmlajša na seznamu pa je verjetno Zmaga Dvornik.

Osnovno gradivo za izdelavo tega seznama so nudile seveda Naše jame ( NJ ), Novice Društva za raziskovanje jam Slovenije ( N ) in Baza katastra JZS ( kat. ) ter razna društvena glasila, splet itd. Nedavno je izšla knjiga Dnevnik speleobiologa Egona Pretnerja, v kateri je mnogo podatkov, med drugim tudi imena pretežno biologov, ki so obiskali naše jame. Teh je več kot sto ( Pret. ).

Morda sem koga spregledal, kako ime pa se nemara pojavi dvakrat in podobno. Temu se je na žalost zelo težko izogniti, ker ista oseba na zapisnikih lahko nastopa enkrat kot Ivan, drugič kot Ivo, tretjič s kakim psevdonimom ali celo zgolj z njim itn.; določene osebe, ki imajo isto ime in priimek pa lahko ločimo le po letnici rojstva. Skratka – skušal sem napraviti čimbolj verodostojen seznam z vsemi meni znanimi in dostopnimi podatki.

Seznam jamarjev in raziskovalcev krasa v Sloveniji do leta 1972 (PDF)

Od Valvasorja do ustanovitve Anthrona v Postojni leta 1889 so po jamah hodili posamezniki z večjim ali manjšim spremstvom. Anthron je po dvajsetih letih delovanja prenehal z delovanjem, takoj nato pa je bilo v Ljubljani 12. maja 1910 ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam, saj so bile potrebe velike zlasti pri hidromelioracijah pa še prva svetovna vojna se je bližala. Predsednik društva je postal sam deželni predsednik baron Theodor Schwartz von Karsten. Delo novoustanovljenega društva je že omenjena vojna kmalu prekinila. Do vojne so člani društva raziskali okoli sto jam, naslednjih sto pa sta raziskala Ivan Michler in Pavel Kunaver med samo vojno, ko sta jame raziskovala za potrebe Austro – ogrske armade v jamarski enoti, ki se je imenovala po Ivanu Michlerju - Hohlenforschergruppe Ltn. Michler ( ta je bil doma z Vrhnike in ima tam tudi spomenik skupaj s še dvema vrhniškima speleologoma - dr. Francetom Habetom in dr. Petrom Habičem ).

Po prvi svetovni vojni je nastopilo rahlo zatišje, potem pa so se jamarji ponovno zbrali v okviru Društva za raziskovanje jam ( DZRJ ). Raziskovali so do druge svetovne vojne, kataster pa je narasel na dobrih šeststo številk.

Podobno kot po prvi vojni, je tudi po drugi nastopilo krajše zatišje, pa še kaj drugega je bilo vmes. Okoli leta 1954 se je osrednje DZRJ preimenovalo v DZRJS. Leta 1962 je bila ustanovljena zveza slovenskih jamarskih skupin, ki so bile večinoma ustanovljene po drugi vojni in privzela naziv Društvo za raziskovanje jam Slovenije, ker tedanja zakonodaja ni dovoljevala republiških zvez, dotedanje DZRJS pa se je preimenovalo v JK Ljubljana in nekaj kasneje v JKLM ( Matica ) itd. Leta 1971 je bil na Občnem zboru DZRJS v Domžalah sprejet sklep, da se dotedanje društvo, ki je dejansko bilo zveza društev, preimenuje v Jamarsko zvezo Slovenije, kar se je zgodilo naslednje leto, kot že omenjeno, na Občnem zboru v Kozini.

Društvo za raziskavanje podzemnih jam je imelo nekaj deset članov, med vojnama jih je bilo že več – po podatkih iz katastra 177 ( 34 zapisnikarjev ). Po drugi vojni je do leta 1962 po jamah hodilo 286 jamarjev ( 38 zapisnikarjev ), fond katastra je narasel na dobrih 2000 enot. V naslednjem desetletju se je jamolazenje še bolj razmahnilo – 432 jamarjev ( 93 zapisnikarjev ) in število enot v katastru – dobrih 3500.

Seveda delamo naprej. Trenutno kaže, da je do današnjega dne v slovenskem podzemlju delovalo preko 4000 jamarjev, fond katastra pa je narasel na preko 12 000 enot!