Jamarska zveza Slovenije - JZS

~ 1889 ~

Kontakt

Jamarska zveza Slovenije
Lepi pot 6
1000 Ljubljana
Slovenija
 
Tel:  01/42-93-440
Fax: 01/42-93-444
 
Uradne ure: vsak četrtek med 18. in 20. uro v prostorih Katastra jam JZS na Zeleni poti v Trnovem v Ljubljani.

Prijavno okno

Petdeset let Jamarske zveze Slovenije

Dogajanje na področju speleologije do leta 1962 na ozemlju, ki ga obsega današnja Republika Slovenija je v članku Prispevek k starejši ( do leta 1962 ) zgodovini jamarstva na Slovenskem obdelal dr. Andrej Kranjc, zato je namen tegale prispevka predvsem osvetliti dogajanje potem.

Omenjenega leta so se namreč slovenski jamarji organizirali kot zveza enakopravnih jamarskih društev pod nazivom Društvo za raziskovanje jam Slovenije – kar je bil sicer naziv, ki ga je do tedaj uporabljalo ljubljansko društvo nekako od leta 1952 naprej. Člani novonastale zveze so se preimenovali v klube. In tako je že omenjeno ljubljansko društvo dobilo uradni naziv Jamarski klub Ljubljana Matica ( JKLM ). Bolj komplicirano je bilo recimo pri »ajzenponarjih«: Jamarski klub » Speleološka sekcija Planinskega društva Železničar ». Razlog, da se zveza že od vsega začetka ni imenovala tako kot se danes, je bil menda v tedanji jugoslovanski zakonodaji, ki je dopuščala naziv zveza le na vsedržavni ravni. No, deset let kasneje je le prišlo do preimenovanja v Jamarsko zvezo Slovenije, klubi pa so spet postali društva, kasneje nekateri spet klubi itn.....Dinamično pač!

Ustanovni člani zveze so bili: Društvo za raziskovanje jam Slovenije ( danes Društvo za raziskovanje jam Ljubljana ), Jamarsko društvo » Luka Čeč« ( Postojna ) ter jamarska društva, odseki in sekcije iz Kranja, Domžal, Novega mesta, Logatca, Kopra, Starega trga pri Ložu, Idrije, Sežane, Cerknice, Rakeka in Ribnice; in seveda »ajzenponarji«.

Gonilna sila reorganizacije je menda bil tedanji predsednik DZRJS dr. Valter Bohinc, na čelu nove organizacije pa so mu sledili dr. Ivan Gams, dr. Rado Gospodarič in dr. France Habe ( prvi predsednik JZS ), sledili pa dr. Aci Leben in dr. Boris Sket. Konec sedemdesetih je JZS vodil Davo Preisinger, sledil mu je Vido Kregar, nato pa je bil na čelu vrsto let Bogdan Urbar. Vmes je za en mandat »vskočil« dr. Andrej Mihevc. Na prelomu tisočletij si je sive lase z vodstvom JZS -a nabiral podpisani ( Aleš Lajovic ). Celo desetletje je nato predsedoval Jordan Guštin in zadnjih par let ponovno Vido Kregar.

Organizacija zveze se je tekom let spreminjala. Prvotno je imela Upravni in Izvršni odbor, kasneje pa Predsedstvo. In seveda množico bolj ali manj agilnih komisij, služb itd. Zvezde stalnice so Jamarska reševalna služba, Kataster, Tehnična komisija in Uredništvo revije Naše jame ( zadnje čase Naše jame žal ne izhajajo ravno pogosto – je pa njihovo mesto bolj ali manj uspešno zasedla revija Jamar ). V okviru JZS deluje še Izobraževalna komisija ( služba ), Služba za varstvo jam, Knjižnica in v zadnjem času še skrbništvo Spletne strani JZS ter E – poštnega dopisnega seznama JZS. Po potrebi se ustanavljajo tudi druge projektne skupine.

Fluktuacija skozi vodstvene strukture JZS je relativno velika. Svetla izjema je mag. Dušan Novak, ki je bil tajnik JZS celih 17 let, poleg tega pa je bil ves ta čas tudi upravnik revije Naše jame in je sodeloval tudi pri izdaji Novic, ki so izhajale v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Novice so izhajale tudi večkrat letno, prinašale pa so večinoma zapisnike sej vodstva zveze; in še kakšen zanimiv članek poleg. Funkcijo novic so z leti prevzele spletne strani JZS

Ob ustanovitvi je štela zveza 11 jamoslovnih enot z nekaj sto člani, ob preimenovanju v Jamarsko zvezo Slovenije deset let kasneje leta 1972 pa je bilo evidentiranih že skoraj 700 jamarjev. Danes JZS združuje 46 jamarskih organizacij iz Slovenije in zamejstva z okoli 1300 bolj ali manj aktivnimi člani ( ocena ). Prešteli smo vse znane jamarje, ki so delovali v slovenskem podzemlju do leta 1972, začenši z Valvasorjem. 1427; in verjetno bomo še kje kakega odkrili. Ta številka se je do danes povzpela na okoli 4000!

Prvi znani jamar na naših tleh je seveda Valvasor, ki ima v Ljubljani, glede na zasluge tudi pri raziskovanju našega podzemeljskega sveta in podzemlja nasploh, primerno velik spomenik. V njegovi Slavi je na raznih mestih in v različnih kontekstih omenjenih okoli 50 jam. V Slavi je objavljen tudi prvi jamski načrt, ki je bil napravljen na naših tleh. Seveda je avtor prav Valvasor. Slava je torej prva pisna zbirka podatkov o naših jamah in je dolgo služila tudi kasnejšim raziskovalcem. Treba pa je omeniti, da še do danes nismo uspeli poiskati vseh jam, ki jih omenja Valvasor....

V devetnajstem stoletju so se v okviru ljubljanskega muzejskega društva tudi z raziskovanjem jam precej ukvarjali, ni pa znano, če so imeli že tedaj tudi kataster, čeprav je to zelo verjetno.

Leta 1910 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam, njegov prvi predsednik pa je postal sam presvetli deželni predsednik baron Theodor Schwartz von Karsten. Glede na dejstvo, da se je istočasno tudi v Zagrebu zgodilo nekaj podobnega, lahko sklepamo, da je pobuda prišla z Dunaja kot predpriprava na prvo svetovno vojno, saj si drugače težko razložimo eminentno družbo v vodstvu tega društva, ki povrhu niti niso bili jamarji. Dejansko so jame, zlasti na Krasu, med vojno odigrale kar pomembno vlogo. Ne glede na navedeno pa je Društvo že ob ustanovitvi uvedlo dvojezične formularje za zbiranje podatkov o jamah in seveda uredilo Kataster. To delo je vodil Albin Belar, ki pa je širši javnosti bolj znan kot seizmolog.

Do izbruha vojne so napravili okoli 100 zapisnikov z načrti, naslednjih 100 pa sta med njo napravila Pavel Kunaver in Ivan Michler v okviru jamarskih enot avstroogrske armade ( Hohlenforschung grupe ltn.Michler ). Po vojni je bilo na jamarskem področju rahlo zatišje, potem pa so po nekaj letih ustanovili Društvo za raziskovanje jam in do začetka druge svetovne vojne je fond katastra narasel na skoraj 700 enot. Na začetku šestdesetih let je bilo registriranih že 2000 jam. In ves ta material je prevzela novoustanovljena zveza kot nekako doto od ljubljanskega društva – poleg knjižnice, opreme reševalne skupine in še česa. V imenu zveze so z vsem navedenim še naprej upravljali člani ljubljanskega društva, samo društvo pa je s strani zveze za to delo dobilo finančno podporo.

Z leti se je marsikaj pozabilo, ljudje so se zamenjali in tako se v določenem trenutku ni več vedelo kaj je moje in kaj tvoje oziroma kaj je čigavo. Pa smo tudi to nekako prebrodili tako, da lahko danes kdorkoli kandidira za katerokoli funkcijo v zvezi. Kakorkoli – danes fond katastra JZS obsega dobrih 11 700 enot. S katastrom Jamarske zveze Slovenije so se v obravnavanem obdobju ukvarjali zlasti Matjaž Puc, France Šušteršič, Doroteja Verša, Matej Dular in Miha Čekada.

Prvo desetletje delovanja zveze zaznamuje predvsem zahtevna organizacija IV. Mednarodnega speleološkega kongresa leta 1965, ki je potekal na različnih lokacijah po Jugoslaviji. Ob tej priliki je bila v Ljubljani ustanovljena tudi Mednarodna speleološka zveza ( UIS ), ki ima zadnja leta sedež v Postojni. Kongres je brez dvoma mnogo prispeval k afirmaciji in prepoznavnosti naše speleologije.

Na jamarskem področju je bilo v tistem času v ospredju raziskovanje Pološke jame, kjer so sodelovali jamarji takorekoč iz vseh slovenskih jamarskih organizacij, pa tudi iz tujine. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja so »ajzenponarji« odkrili vhod Gamsovo ( Brezno pod gamsovo glavico ), vendar še niso vedeli za kolikšno jamo gre, saj tedaj nadaljevanja na globini 45 metrov še niso našli. To se je zgodilo šele naslednje leto ob ponovnih meritvah, ki so bile potrebne zaradi nejasnega načrta. Vsaka stvar je za nekaj dobra....

V sedemdesetih se je dogajalo marsikaj. Predvsem sta se na globinski lestvici najglobjih jam v tedanji Jugoslaviji menjavali Pološka in Gamsova. Slednja je bila potem več desetletij najglobja jama na Balkanu, kar so potrdile meritve izpred nekaj let v Jami na Vjetrenim brdima na Durmitorju v Črni gori. Za raziskave v Gamsovi je zaslužen zlasti Jurij Andjelić – Yeti in seveda Matičarji ( današnje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana ).

Tolminci pa so začeli s svojimi raziskovanji v Mali Boki in na Tolminskem Migovcu. Tedaj si pač še niso mogli predstavljati, da na Migovcu raziskujejo sistem, ki bo nekoč najdaljši jamski splet v Sloveniji. V tistem času so bile odmevne tudi raziskave v Breznu pri Leški planini.

Osemdeseta niso prinesla kakih večjih in odmevnejših odkritij. Nekatera društva so se začela ozirati proti jugu saj se je zdelo, da bo v Sloveniji težko najti kaj presenetljivo novega. Pač pa so na slovensko stran Kanina začeli zahajati italijanski jamarji, kar je privedlo na začetku devetdesetih do verjetno najobsežnejšega jamarskega reševanja v svetovnem merilu. Januarja 1990 se je v Črnelskem breznu na Rombonu v globini 1050 ponesrečil italijanski jamar Mario Bianchetti. Z roko v mavcu in s pomočjo jamarjev - reševalcev je sam dosegel površje. Pač pa se je med tem reševanjem na globini 1030 metrov dogodila še ena nesreča. Skalna luska je padla na reševalca Massimiliana Puntarja. Posledice so bile tako hude, da je ta poškodbam žal podlegel. Reševanje se je odvijalo od 14. do 22. januarja, sodelovalo pa je okoli 50 slovenskih in okoli 100 italijanskih reševalcev ter trije helikopterji. Reševanje sta vodila Igor Potočnik in Sergio D´ambrosio.

Ta nesreča je posledično povečala zanimanje za kaninske in rombonske jame tudi med slovenskimi jamarji in na prvo »slovensko« tisočmeterco ni bilo treba več dolgo čakati.

Sicer pa je devetdeseta leta dodobra zaznamoval Tomo Vrhovec. Z neverjetno serijo jamskih potopov je izdatno obogatil naše vedenje o slovenskem podzemlju s kilometri in kilometri nam navadnim jamarjem nedostopnih rovov. Na žalost se je v tistem času dogodilo veliko predvsem jamarsko - potapljaških nesreč in žal je bil tudi Tomo ena od žrtev....

Prvo desetletje novega tisočletja so zaznamovala neprijetna trenja v zvezi, kar je privedlo do izstopa ustanovnega člana zveze in najmočnejšega jamarskega društva v državi – to je Društva za raziskovanje jam Ljubljana iz Jamarske zveze Slovenije.

Temeljna in najpomembnejša dejavnost jamarjev je seveda raziskovanje jam. In tu se je v minulem desetletju dogajalo marsikaj. Predvsem je bilo pomembno raziskovanje v jami Čehi II na Rombonskih podih pod modrim vodstvom Toneta Palčiča, kjer je bila dosežena globina preko 1500 metrov, kar je to jamo uvrstilo kar visoko tudi na svetovni globinski lestvici. Odmevna je bila povezava BC 4 z Malo Boko, pa odkritja na Tolminskem Migovcu, pa....Pomembnih jamarskih dosežkov je bilo v zadnjih letih res veliko in njihovi akterji zaslužijo vse priznanje in občudovanje.

Morda bi za konec omenili še odkrije oziroma bolje odkopanje vhodov v obsežno podzemlje tam, kjer naj bi po » strokovnem » mnenju ne bilo jam, kaj šele tako neverjetnih dimenzij in sicer na vzhodni in zahodni strani Ulovke nad Vrhniko. Gre za Ferranovo bužo in Žirovcevo jamo, kjer se je v podzemlje prikopal Milan Ferran.

In prav za konec: Izdana je bila Jamarska karta Kanina. Gre za izjemen in edinstven izdelek verjetno v svetovnem merilu. Avtorji: Petra Gostinčar, Miha Čekada in Miha Staut.

Per aspera ad astra!

Napisal: Aleš Lajovic