Jamarska zveza Slovenije - JZS

Specializirana nepoklicna reševalna služba v sistemu zaščite in reševanja

Kraški teren predstavlja 43 % površja Slovenije. Ena njegovih glavnih značilnosti so kraške jame, kjer se lahko poškodujejo ljudje in živali. V Sloveniji jih je trenutno registriranih prek 10.000 in le peščica med njimi je turistično urejenih, pa še to v omejenem obsegu. V svetovno znani Postojnski jami je od znanih 20,5 kilometrov turistično urejenih le 3,2 kilometra.

Najbolj ogroženi so tisti, ki se v jamskem svetu znajdejo nehote, zaradi zdrsa ali padca s površja. Med njimi so sprehajalci in izletniki, njihove domače živali, divje živali, poklicni obiskovalci kraškega terena (raziskovalci, gozdarji), pa tudi gorniki in smučarji. Po nesrečah smučarjev in deskarjev, ki so zapeljali v brezno, je pri nas najbolj znan Kanin, kjer so nekateri vhodi jam od urejenih smučišč oddaljeni le nekaj metrov. Na 8 km2 velikih visokogorskih podih kraškega masiva Kanina in ob njegovem vznožju je znanih več kot tristo jam.

Zaskrbljujoče je, da se veliko nesreč v jamah pripeti nejamarjem, ki so v jamo šli zavestno. To so v jamah, kjer je za obisk potrebna vrvna tehnika, alpinisti, ki mislijo, da zadostujeta alpinistično znanje in oprema, samooklicani jamarji, ki so se jamarstva naučili na internetu, in adrenalinski navdušenci, ki vodenje po jamah zaupajo npr. vodnikom za rafting. V drugo skupino pa sodijo bolj ali manj zahtevne jame, ki ne zahtevajo uporabe vrvne tehnike, vanje pa hodijo trume izletnikov, tabornikov ipd. JRS deluje tudi preventivno. Prek tega prispevka pozivamo jamarje, da taka dejanja obsojajo in jih skušajo preprečiti. Veseli smo, da v poplavi zgornjih primerov ni več nesreč.

Velik del podzemnega sveta predstavljajo bolj ali manj vertikalna brezna, ki so še posebej izrazita na visokogorskem krasu. Tak jamski svet je zato dostopen predvsem izurjenim jamarjem, ki ga zaradi znanja, posebne tehnične opremljenosti in telesne pripravljenosti zmorejo varno in uspešno premagovati. Pri svoji dejavnosti se zaradi številnih objektivnih nevarnosti, pa tudi zaradi možnih subjektivnih napak lahko resno ali celo usodno poškodujejo. A prav reševanje nesreč jamarjev izstopa po dolžini in težavnosti. Doslej najdaljše in najzahtevnejše reševanje pri nas se je dogajalo leta 1990, ko so člani JRS z globine 1200 metrov v Črnelskem breznu reševali ponesrečenega jamarja. Reševanje je trajalo kar deset dni.

V vseh zgoraj naštetih okoliščinah je za reševanje pristojna Jamarska reševalna služba (JRS), ki deluje v okviru Jamarske zveze Slovenje. Ta ima svoje korenine že v 19. stoletju. Iz potrebe po pomoči poškodovanim prijateljem in tovarišem se je sčasoma oblikovala JRS. Njen uradni začetek je bil leta 1959 in od takrat deluje kot stalna služba pri JZS. Hkrati je JRS del državnega sistema zaščite in reševanja in deluje v skladu z zakonom, ki podrobno določa njene pristojnosti in naloge. Njeni člani smo prostovoljci.

Na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Ur. l. RS, št. 51/06) je JRS opredeljena kot javna služba za zaščito, reševanje in pomoč, ki deluje samostojno v okviru Jamarske zveze Slovenije. Danes ima JRS za uspešno opravljanje nalog v skladu z Uredbo o organiziranju, opremljanju in usposabljanju sil za zaščito, reševanje in pomoč (Ur. l. RS, št. 92/07) sklenjene pogodbe s 55 reševalci, izbranimi izmed preko 200 usposobljenih reševalcev, ki operativno delujejo na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Delovanje JRS sofinancira Uprava RS za zaščito in reševanje. Organizirani smo v sedmih reševalnih centrih. Centri so v Ljubljani, Kranju, Tolminu, Sežani, Postojni, Velenju in Novem mestu. Pri manj zahtevnih intervencijah posredujejo reševalci iz najbližjega centra, pri nekoliko težjih sodelujejo reševalci iz sosednjih centrov, pri zelo hudih nesrečah pa vsi jamarski reševalci. V okviru JRS deluje več specialistov, kot so minerji, potapljači, zdravniki, ... Pogosto na pomoč priskoči tudi 15. helikopterski bataljon Slovenske vojske.

Težavnost reševanja iz jam je izjemna. Reševalci jo premagujemo z znanjem in požrtvovalnostjo. Reševanje v vodoravni jami ni enako reševanju v stopnjastem breznu, reševanje v visokogorju ni enako tistemu v nižinah, spet drugačne so vodne jame z rekami, slapovi in sifoni, ledene jame, labirinti, ožine, območja, polna blata. V reševalnem smislu moramo omeniti tudi t. i. urbano podzemlje (industrijski jaški, kanalizacija, zapuščeni podzemni rudniki, industrijski in vojaški sistemi), izjema so aktivni rudniki. Za reševanje ponesrečenca iz jame je pogosto potrebnega nekajkrat več časa, kot se ga porabi za samostojni obisk jame. Če pomislimo, da jamarji pogosto raziskujemo deset, v izjemnih pogojih tudi dvajset ur od vhoda, lahko razumemo, pred kako težavnimi nalogami se znajdemo reševalci v primeru nesreče. Reševanje pri večjih jamarskih nesrečah pogosto traja več dni.

Jamarji se čutimo dolžne, da si med seboj pomagamo, še posebej, če se kdo med nami poškoduje. Ta tovariška pomoč ne pomeni le nudenja prve pomoči, ampak vključuje tudi izvajanje dogovorjenih ukrepov obveščanja v primeru nesreče. Zavedati se je treba, da običajne brezžične telekomunikacijske naprave v jamah ne delujejo, tako da mora vsaj eden iz skupine, ki se ji je zgodila nesreča, splezati iz jame, da lahko sproži reševanje. Po uradni poti Jamarsko reševalno službo aktivira Center za obveščanje RS ali pristojni Regijski center za obveščanje (112). Služba nujne medicinske pomoči prevzame poškodovance od JRS šele na svojem »civilnem«, se pravi bolj ali manj urejenem terenu. Za uspeh reševanja je zato ključnega pomena slediti ukrepom in navodilom JRS. Alarmiranje katere koli druge reševalne službe za reševanje iz jam, s katerimi JRS sicer odlično sodeluje, bi pomenilo nepotrebno upočasnitev reševanja, pri katerem je hitrost pomoči za poškodovanca odločilna.

Vedeti moramo, da smo vsi člani JRS prostovoljci. Mnoga tehnična znanja in spretnosti jamarskih reševalcev so plod dolgoletnih usposabljanj za namene reševanja pomoči potrebnih. Vsak reševalec v svojem letnem procesu usposabljanj, vaj in intervencij opravi povprečno okoli 200 do 300 ur prostovoljnega dela. JRS je v 52 letih delovanja za reševalne vrste usposobila preko dvesto dobro usposobljenih reševalcev. Poleg tega je njena prepoznavnost v velikem vzponu med širšo javnostjo tako doma kot v tujini.

Z vrvno tehniko, ki jo uporabljamo v jamarskem reševanju, smo reševalci najučinkovitejši tudi pri reševanju z visokih zgradb, žičniških naprav, iz sotesk in z drugih težko dostopnih terenov, kar se je izkazalo že na več vajah in tudi intervencijah.

Kljub velikemu številu prostovoljnega dela nam idej ne manjka, zato se bomo trudili, da bo JRS dobro organizirana reševalna služba in da bo nudila pomoč vsem pomoči potrebnim v primeru nesreče.