Jamarska zveza Slovenije - JZS

Pravijo, da nesreča nikoli ne počiva. In ker ljudje iz takih in drugačnih razlogov od pamtiveka hodijo oziroma hodimo po jamah, so tudi take ali drugačne nesreče z lažjimi ali težjimi posledicami stalne spremljevalke zahajanja v podzemlje. Na srečo se dogodijo redko, pa vendar … Prva znana prav jamarska nesreča na naših tleh se je dogodila komu drugemu kot našemu prvemu znanemu jamarju Janezu Vajkardu Valvasorju. Med stikanjem po jamah v okolici Peč v Moravški dolini, ko je nabiral okamnine, t. i. »kačje jezike« (še danes ne vem, kaj točno to je), mu je ugasnila luč, in ker je ni mogel ponovno prižgati, se je v popolni temi tipaje priplazil nazaj na beli dan. Predvidevam, da se je to zgodilo okoli leta 1660 ali par let prej.

Rivalstvo med jamarskimi društvi je leta 1894 pripeljalo do menda največje jamarske reševalne akcije doslej. V jami Lurgrotte pri Semriachu v bližini Gradca na Štajerskem je naraščajoča voda 29. aprila zaprla izhod raziskovalni ekipi sedmih jamarjev. Stekla je obsežna reševalna akcija, ki je trajala do 7. maja, v njej pa je sodelovalo nekaj sto delavcev, vojakov, rudarjev, jamarjev in drugih, med njimi tudi »naš« znameniti jamar Viljem Putick, ki je za svoj prispevek pri reševanju od tedanjih avstrijskih oblasti prejel zlati križec s krono. Podrobnosti o tem reševanju so objavljene v Naših jamah št. 47, str. 118-172.

Nesreča v jami Duboki do pri Njeguših v Črni gori, ki so jo raziskovali slovenski jamarji, je spodbudila spoznanje, da je tudi v Sloveniji nujno treba ustanoviti ustrezno opremljeno in izurjeno reševalno skupino. Prvi dokument v zvezi z ustanovitvijo Reševalne skupine pri Društvu za raziskavanje jam Slovenije (tako se je takrat imenovalo današnje Društvo za raziskovanje jam Ljubljana) nosi datum 1. avgust 1959. Gre za Začasni poslovnik za izvedbo akcij Reševalne skupine DZRJS. Na srečo se je ohranil seznam članov te skupine, in sicer: dr. Uroš Tršan (načelnik), dr. Ivan Gams (namestnik), Miran Marussig, Tomaž Planina, prof. Jurij Kunaver, France Velkovrh, Peter Habič, Srečko Logar, Pavle Štefančič, dr. Boris Sket, Jože Štirn, Andrej Baraga, Kazimir Drašler in Martin Štefančič - skupaj 14 članov, večinoma sama eminentna imena slovenske jamarije!

Leta 1962 so se slovenski jamarji na pobudo Društva za raziskovanje jam Slovenije združili v Društvo za raziskovanje jam Slovenije. Zaradi tedanje zakonodaje naziv zveza ni bil mogoč, je pa imelo to novo društvo vsekakor značaj zveze (preimenovanje v Jamarsko zvezo Slovenije se je zgodilo deset let kasneje - leta 1972). Vse komisije, ki so delovale v prvotnem DZRJS (kataster, knjižnica, tehnična komisija, reševalna skupina …), so postale zvezne inštitucije z vsem inventarjem, članstvom in opremo, ki je bila prenesena na novo društvo kot nekakšna dota oziroma prispevek prvotnega DZRJS novonastali zvezi (glej Ivan Gams: Prispevki k zgodovini slovenske jamarske organizacije 1962-1965, Naše jame št. 25, str. 100). Tako je seveda tudi Reševalna skupina postala del zveze, leta 1963 pa je poleg ljubljanskega dobila še reševalni center v Postojni. V tričlanskem vodstvu sta bila poleg načelnika še vodji reševalnih centrov.

Po kirurgu, alpinistu in jamarju dr. Urošu Tršanu (ponesrečil se je med plezarijo v Travniku leta 1969 - glej Naše jame št. 11, nekrolog) je po nekaterih zapisih vodenje Reševalne skupine prevzel Miran Marussig, potem Janez Ileršič - Ile, sledila sta Jožko Pirnat - Jozl (1972-75) in Zvonimir Korenčan. Vmes se je pojavilo tudi ime dr. Tomaža Jančigaja, vendar njegova vloga ni povsem jasna. Tako je leta med 1964 in 1984 prekrila tančica pozabe, saj se glavni akterji tedanjih dogodkov pri Reševalni skupini spominjajo le megleno ali pa sploh ne. Leta pač, kaj hočemo, zapisanega pa tudi ni kdove koliko.

V nekem smislu prelomno (zlasti finančno) je bilo leto 1983. Tedaj je v Ljubljani potekala obsežna reševalna vaja Golovec '83. Tedanjemu, pa tudi aktualnemu predsedniku JZS Vidu Kregarju in »ajzenponarju« Iztoku Trčku, ki je bil tedaj v službi v bližini štaba za civilno zaščito, je uspelo v vajo vključiti tudi jamarje, ki so prikazali spuščanje ponesrečencev v nosilih z ene od stolpnic na Roški ulici v Ljubljani. Umetniški vtis te predstavitve na prisotno vsejugoslovansko civilnozaščitniško elito je bil tolikšen, da posledice nosimo še dandanašnji. Mimogrede - podpisani sem tedaj prvič v živo predstavil napravo za plezanje in spuščanje po vrveh (TAC).

Materialna baza se je torej začela krepiti, tako da so slovenski jamarski reševalci pričakali eno od najobsežnejših jamarskih reševanj v svetovnem merilu relativno dobro pripravljeni. Sredi januarja 1990 se je v Črnelskem breznu na Rombonu na globini 1050 metrov poškodoval italijanski jamar Mario Bianchetti. Z roko v mavcu in s pomočjo jamarjev reševalcev je sam dosegel površje, pač pa se je med tem reševanjem na globini 1030 metrov dogodila še ena nesreča, in sicer je skalna luska padla na reševalca Massimiliana Puntarja. Ta je poškodbam žal podlegel. Reševanje je potekalo od 14. do 22. januarja, sodelovalo je okoli 50 slovenskih in okoli 100 italijanskih reševalcev ter trije helikopterji, vodila pa sta ga Igor Potočnik in Sergio D'ambrosio. Ta nesreča je pripomogla, da je bilo jamarsko reševanje prepoznano kot ena najtežjih vrst tehničnega reševanja. Bila je tudi povod za uspešen zaključek pogovorov s takratnim Sekretariatom za ljudsko obrambo za začetek državnega sofinanciranja JRS.

Pred že omenjenim Igorjem Potočnikom (skupino je vodil od 1988 do 1996), je bil vodja Marko Paternu (1984-1988), po njem pa Igor Benko (1996-1998). Sledila sta Jurij Jakofčič - Jaka (1998-1999) in Aleš Lajovic (1999-2000), potem pa zopet Jurij Jakofčič - Jaka (2000-2006). Zadnja leta so bili na čelu JRS Aleš Stražar (2006-2008), Janko Marinšek (2008-2010), Rajko Bračič (2010-2013) in Walter Zakrajšek (2014-).