CRT 2010
Mednarodno usposabljaje jamarskih reševalcev v Makedoniji
Program Cave Rescue Training (CRT) je predstavljen tule. Usposabljanje CRT 2010 je bilo drugo po tem programu in je tako kot prvo potekalo izven Slovenije, v organizaciji Protection and rescue directorate Republic of Macedonia v okviru Disaster Preparedness and Prevention Initiative for South-Esteren Europe s podporo Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Uprave RS za zaščito in reševanje.
V Makedonijo je odšlo pet inštruktorjev Jamarske reševalne službe in njihovih pomočnikov (R. Bračič, M. Merela, U. Ilič, B. Šajtegelj in A. S. Stražar), jamarka (T. Podržaj) in jamar (M. Kavčič). Pridružila sta se 21 udeležencem CRT 2 v Makedoniji. Pri učenju jamarjev iz kar desetih držav jugovzhodne Evrope so pomagali še kolegi inštruktorji iz Hrvaške (I. Radić), Srbije (V. Rade) in iz Romunije (T. Rus). Kljub temu, da lahko vsaka država prijavi le po dva udeleženca, v praksi država gostiteljca prispeva od 4 do 5 udeležencev, tako je cela skupina štela 29 udeležencev, največ do sedaj. Če smo v preteklosti beležili predvsem obisk iz držav bivše Jugoslavije, so se nam letos pridružili še jamarji iz Madžarske, Romunije, Bolgarije, Turčije in Albanije. V teh deželah je jamarstvo dobro razvito, razen v Albaniji. Udeležba dveh Albanskih gasilcev je pomembna, saj smo v zadnjem obdobju priča vse več jamarskim odpravam v to do sedaj zelo zaprto deželo. Če jamarji obiskujemo jame, se nesreča lahko zgodi in če smo na tako posredovanje vsaj malo pripravljeni, bodo naši ukrepi učinkovitejši.
V soboto popoldne smo se vsi udeleženci zbrali v Skopju, kjer nas je pričakal predstavnik gostiteljev, Trajko Todorčevski in se skupaj odpeljali v 40 km oddaljen nacionalni park Jasen, ki je bil še do nedavnega zaprto vojaško območje. Po večerji smo se zbrali v predavalnici, kjer smo predstavili program dela se predstavili med sabo – kdo je kdo, od kod, in kaj pričakuje od usposabljanja.
V nedeljo zjutraj smo se zbrali na parkirišču in usposabljanje se je začelo. Vsi smo se oblekli v jamarsko opremo, zategnili pasove in se usedli v terenska vozila, ki jih je zagotovil Zavod Jasen, kjer smo bili nameščeni. Vse »ceste« po parku Jasen so prevozne le s pravimi terenskimi vozili. Prijaznosti zaposlenih in profesionalnosti direktorja g. Malahova se moramo zahvaliti, da so nam priskočili na pomoč ob organizacijskih zapletih, ki jih nismo mogli predvideti. Recimo slabo vreme, slaba cesta… Kot vedno so udeleženci najprej opravili kratek test vrne tehnike in takoj smo nadaljevali z preverjanjem osnov opremljanja jam in prvimi reševalnimi manevri, dviga poškodovanca z uporabo protiteže. Po večerji je sledila obvezna analiza opravljenega dela in priprava za naslednji dan. V večernih urah so sledila predavanja, varstvo jam, kataster jam, testiranje opreme, orientacija v naravi in druga predavanja.
Tudi drugo jutro smo odšli na poligon, tam smo vadili delo z nosili (namestitev poškodovanca). Vadili smo postavitev tirolskih prečnic, uporabo dvojnega škripčevja in vadili spreminajne nagiba nosil med transportom. Popoldne smo izvedli vajo reševanja na steni, kjer je ekipa dvignila kolega prek poligona brez nosil. Malo utrujeni smo zvečer opravili analizo praktičnega dela in se pripravili za vajo v jami, ki je bila v planu za naslednji dan. Pozno zvečer smo je bil čas za jamarske filme in ogled posnetkov, ki so jih prispevali udeleženci.
Dobo oboroženi z znanjem smo se razdelili v dve ekipi in se v torek dopoldne odpravili preveriti našo usposobljenost v dve manjši jami. Inštruktorji smo vodenje obeh vaj predali udeležencem, sami pa budno spremljali vsako potezo. Cilj je bil, da se iz obeh jam dvigne poškodovanca v nosilih in obe ekipi sta bili uspešni.
Ker smo bili hitri, smo popoldan namenili vajam tovariške pomoči – pomoči, ko jamar zgubi zavest med plezanjem po vrvi in ga tovariš spusti tla ali dvigne iz jame. To je eden bolj pomembnih manevrov, ki bi ga moral obvladati vsak odgovoren jamar. Po večerji je sledila analiza praktičnega dela.
Sredo smo zopet namenili vajam vrvne tehnike na plezalni steni in pakiranju nosil pod nadzorom zdravnika. Tu moramo povedati, da je bila ves čas usposabljanja na terenu prisotna ekipa nujne medicinske pomoči, ki jo je zagotavljal Rdeči križ Makedonije.
Četrtek je tradicionalno namenjen prikazu vrvne tehnike in promociji reševanja iz jam za nacionalne medije in goste. Po pregledu vseh detajlov vaje je ob 11 h na poligonu na steni stekel izvlek. Prisotne ekipe so posnele reševalce med delom in jih se po vaji z njimi pogovorile. Popoldan je bi namenjen obisku kulturnih znamenitosti v okolici Skopja in samega centra Skopja.
Prve dni smo posvetili vaji tehnike dviga in transporta nosil iz jame. Da reševanje zares steče, pa je pomembna organizacija reševanja in pretek smo posvetili temu. Reševalce smo razdelili v skupine in izvedli vajo uporabe komunikacijskih sistemov (radijske postaje, jamski telefoni…), vadili smo prenos podatkov in kontrolo gibanja reševalcev. Verjetno je vsakemu jasno, da je jama poseben prostor, kjer je nujno dosledno izvajati kontrolo vhoda in izhoda iz jame, če pa je jama večja mora vodja intervencije poskrbeti, da se kontrola gibanje izvaja še na ključnih točkah v sami jami.
Vsa ta znanja pa so bila pomembna za izvedbo zaključne vaje, ki je sledila v soboto.Vodje skupin so s kolegi pripravili skupno opremo in stekla je zaključna vaja. Po organiziranem odhodu do jame so udeleženci takoj postavili štab reševanja, bazo pred jamo in druge potrebne funkcije, da so nadzorovali potek reševalne vaje. Vloga inštruktorjev na vaji je, da nadzirajo delo reševalcev in predvsem zagotavljajo varen potek reševalne vaje. V nosilih je, kot vedno, nekdo izmed nas.
Seveda je bila tudi zaključna vaja zanimiva za novinarje, obiskala nas je ekipa makedonske televizije. Zvečer je sledila slavnostna podelitev potrdil udeležencem in druženje pozno v noč, v nedeljo pa poslavljanje res dobre ekipe in odhod domov.
Tako srečanje je res koristno za vse udeležence ki s(m)o bili brez ene same izjeme vsi zelo zadovoljni z dogajanjem tega dobrega tedna. Tu ne gre za »klasičen« tečaj podajanja nekega znanja, vsaj ne za vse udeležence, saj so bili udeleženci tečaja tako jamarji kot tudi izkušeni reševalci. Bolj je šlo za izmenjavo znanja in izkušenj, kar je v tem dobrem tednu trdega dela ustvarilo ekipo, ki bi bila sposobna zahtevnega reševanja.
Avtor: Aleš S. Stražar, Uroš Ilič
Foto: Aleš S. Stražar, Maks Merela, Rajko Bračič